Razvoj zobozdravstva – od neolitika do obdobja moderne implantologije

Arheološka odkritja v severni Italiji, Pakistanu in Iraku datirajo prve posege na zobeh več kot 10000 let nazaj. Karies je bil zaradi drugačne prehrane pred tisočletji redkejši kot danes. Vseeno pa zobobolu ni bilo možno ubežati. Čas prvih ekstrakcij bo zaradi odsotnosti dokazov najverjetneje vedno ostal neznanka. Poskusi ohranjanja zob z vrtanjem in provizoričnimi zalivkami pa so ohranjeni v najdenih zobeh. Na sliki 1 je videti močno obrabljena zgornja sekalca, ki imata v koreninskih kanalih sledove vrtanja. Bolečino po trepanaciji so ublažili z bitumensko zalivko. V spodnjem kočniku najdenem v Škofji Loki je poka zoba povzročala bolečino, ki jo je zalivka iz čebeljega voska najverjetneje vsaj delno ublažila (slika 2).

Slika 1. Najstarejša najdena zgornja sekalca s sledovi vrtanja v korenino (13000 let) najdena v severni Italiji (Lucca).

Slika 2. 6500 let stara zalivka iz čebeljega voska v kroni počenega zoba  – najdeno v Škofji Loki.

V 7000 let starih sumerskih tekstih so zobni črvi prvič opisani kot vzrok bolečine. Ta ideja je bila splošno sprejeta tudi v drugih civilizacijah (Indija, Kitajska, Egipt) in se je obdržala pozno v obdobju srednjega veka.  Z vrtanjem v zob so poskušali odpraviti pritisk v njem in odstraniti vzrok. Najstarejši ročni vrtalnik za zobe je bil najden na območju današnjega Pakistana (slika 4).

Slika 3. Skulptura iz slonovine (18.stoletje) ponazarja več tisoč let staro prepričanje, da so črvi v zobu vzrok za bolečino.

Slika 4. Neolitični vrtalnik za zobe na lok najden v Pakistanu (Mehragarh) – starost ocenjena na 7500 – 9000 let.

Dokazi o začetkih zobozdravstva so najdeni tudi v starem Egiptu. Egipčani so bili prvi, ki so pričeli uporabljati zobno pasto. Recept naj bi bil starejši od 5000 let in vsebuje kameno sol, poper, meto in posušene cvetove iris. Imeli so tudi druge pripravke za blaženje bolečine, stabilizacijo majavih zob… Ob konzervativnih ukrepih za izboljšanje ustnega zdravja pa je ohranjenih malo dokazov o nadomeščanju izgubljenih zob ali invazivnih posegih na zobeh. Iz slik pridobljenih s CT slikanjem mumij je jasno razvidno, da so tudi najpremožnejši Egipčani trpeli zaradi vnetnih sprememb ob koreninskih vrških v kosti (slika 5).

Slika 5. CT slikanje lobanje egipčanske mumije prikaže številne vnetne spremembe ob vrških korenin zob.

Slika 6. 4000 – 5000 let stara egipčanska upodobitev ekstrakcije zoba.

Najstarejši zobni mostiček se sestoji iz dveh donorskih spodnjih sekalcev povezanih z zlato žico (slika 7). Mostiček je bil odkrit pri 4000 let stari mumiji, pri čemer pa ni jasno, če je bil mostiček morda narejen po smrti zaradi urejanja izgleda pokojnika.

Slika 7. Z zlato žico povezani zobje v mostiček.

Naprednejše tehnike za odpravo zobobola, preprečitev širjenja vnetij in ohranjanja zob so poznali Etruščani. Njihovo znanje so še nadgradili Rimljani, ki so premožnejšim že izdelovali zobne nadomestke (slika 8).

Slika 8. Zobna nadomestka iz rimskega obdobja 400 let pr. n. št.

Estetsko zobozdravstvo ima svoje korenine v majevski kulturi, kjer so z vrtanjem v zobne krone omogočili prostor za estetske luske. Te so bile večinoma narejene iz žada. Zaradi možnosti poškodbe zobne pulpe, so morali dobro poznati anatomijo zob.

Slika 9. Inlej iz žada je bil pogost v majevski kulturi (starost zoba približno 1500 let).

Odstranjevanje zobnih oblog so z različnimi instrumenti opravljali že pred več tisoč leti. Prve zobne ščetke pa datirajo v 15. stoletje na Kitajsko. Prašičje ščetine so povezali na kost ali bambusovo palico. V Evropi je William Addis leta 1780 prvi začel z množično proizvodnjo zobnih ščetk s konjskimi ščetinami.

Slika 10. Zobna ščetka iz 18. stoletja.

V 18. stoletju je prišlo do velikih sprememb na področju zobozdravstva. Francoski zdravnik Pierre Fauchard je leta 1728 objavil knjigo Le Chirurgien Dentiste  in opisal anatomijo stomatognatega sistema, znake in simptome ustnih bolezni, operativne tehnike za odstranjevanje kariesa in konzervativno zdravljenje zob, zdravljenje parodontalne bolezni in tehnike nadomeščanja zob. Avtor velja za začetnika modernega zobozdravstva.

Nadomeščanje zob je bilo zaradi neustreznih materialov in tehnologije zahteven postopek. Umetne zobe so izdelovali iz slonovine ali pa so uporabili donorske zobe umrlih ljudi ali drugih živali. Na sliki 11 je videti totalno protezo, ki jo je nosil prvi ameriški predsednik in je bila v njegovem času prav gotovo najboljše, kar so zobozdravniki znali narediti. Proteza je bila narejena iz konjskih in človeških zob vpetih v svinčeno bazo. Odpiranje je olajšala povezovalna vzmet. Takšna proteza je bila neudobna in je močno vplivala na izgled in govor. Na upodobitvi na sliki 12 je videti neustrezno projekcijo spodnje ustnice. Nad izgledom se je potožil tudi George Washintgton.

Slika 11. Totalna proteza, ki jo je nosil G. Washington.

Slika 12. George Washington – 1. predsednik ZDA (1732 – 1799).

Potreba po umetnih zobeh oziroma zobnih nadomestkih je v 19. stoletju narastla zaradi spremenjene prehrane z več sladkorja in posledičnega kariesa. Najboljši nadomestni zobje so bili človeški, ki pa jih je bilo malo. Večinoma so jih odtujili iz grobov in jih prodali zobozdravnikom. Po letu 1815 se je dostop do človeških zob povečal zaradi bitke pri Waterloo, v kateri je umrlo okrog 50000 vojakov. Ekstrahirane zobe so v sodih vozili v Veliko Britanijo in s tem olajšali dostop do zobnih nadomestkov. Ti so bili estetsko ustreznejši, a še vedno neudobni zaradi trde baze iz slonovine ali drugih materialov (slika 13.,14.).  Zaradi razširjenosti so proteze poimenovali kar po kraju, od koder so dobili zobe.

Slika 13. Waterloo proteza sestavljena iz kadaverskih zob in slonokoščene baze  (prva polovica 19. stoletja).

Slika 14. Delna Waterloo proteza za spodnjo čeljust.

Slika 15. V preteklosti je tudi v umetnosti nasmešek pogosto zakril zobe.

Ekstrakcije zob so v 18. in 19. stoletju večinoma opravljali brivci in kovači. Zobozdravnikov je bilo malo, ob tem pa si je storitev pri njih marsikdo tudi težko privoščil (slika 16).

Slika 16. Ekstrakcije pri brivcih in kovačih v 19. stoletju.

Z razvojem gumarske industrije so se pojavili novi materiali, ki jih je bilo možno uporabiti tudi v zobozdravstvu. Gumijasta osnova za totalne proteze je omogočala boljši oprijem zaradi natančnejšega prileganja in je bila prijetnejša za uporabo.

Slika 17. Totalna proteza iz vulkanita; tehnologijo izdelavo gumijaste baze za njo je odkril Charles Goodyear (2. polovica 19. stoletja).

Razvoj tehnologije in materialov je v 20. stoletju pripeljal do zobozdravstva, kot ga poznamo danes. Konzervativno zobozdravstvo omogoča ohranjanje lastnih zob z izdelavo zalivk in koreninskim zdravljenjem. Zobne vrzeli lahko nadomeščamo s snemnimi ali fiksnimi pripomočki. Fiksni so lahko vezani na sosednje zobe ali povsem ločeni in sidrani na zobne vsadke, ki predstavljajo najsodobnejši način zdravljenja brezzobosti. Od vstavitve prvega zobnega vsadka leta 1965 je do danes implantološki poseg postal zanesljiv, varen in predvidljiv. Digitalizacija je omogočila računalniško načrtovanje in oblikovanje manjkajočih zob.

Slika 18. Zgodnji poizkusi, da bi protetične zobe fiksirali v čeljust z zobnimi vsadki.

Slika 19. 3D oblikovanje protetične krone zoba v računalniškem programu.

Slika 20. Rezkalni stroj za oblikovanje protetičnih zob iz keramičnega bloka.

Slika 21. Kirurško vodilo za vstavitev vsadkov v kost.

Lep nasmeh in ustrezna funkcija stomatognatega sistema sta danes vodilo v zobozdravstvu. Ob vsej tehnologiji in materialih, ki jih imamo na razpolago, pa sta za ustrezen rezultat še vedno potrebna znanje in izkušen terapevt.