Oroantralna komunikacija – odprta povezava med ustno in čeljustno votlino

Čeljustna votlina ali maksilarni sinus je približno 35 mm × 33 mm × 23 mm velika s sluznico opeta votlina, ki se nahaja med zobnim nastavkom zgornje čeljusti in dnom očesne votline. Korenine kočnikov, ličnikov in podočnikov so glede na obliko korenin in pnevmatiziranost sinusa lahko v tesnem stiku z njegovim dnom. V določenih primerih je lahko nad vrškom korenine le še sinusna sluznica.

Nastanek povezave med ustno votlino in sinusom je najpogosteje povezan z ekstrakcijo prvega zgornjega kočnika, sledita drugi in tretji kočnik, redkeje pa komunikacija nastane pri ekstrakciji ličnikov ali podočnika. Verjetnost zapleta je pri ekstrakciji omenjenih zob ocenjena na nekaj odstotkov. Večja je pri ekstrakciji zob, ki imajo nad vrškom obsežen vnetni proces, ki dodatno stanjša kost med koreninami in sinusom.

Primer oroantralne komunikacije po ekstrakciji kočnika levo zgoraj (rdeča puščica).

Pred odstranitvijo prizadetega zoba je treba narediti rentgensko diagnostiko, kjer vidimo, v kakšnem odnosu so korenine in sinus. Pri večkoreninskih zobeh (kočniki) se v primeru izrazite divergence in dolgih korenin preventivno odločimo za separacijo zoba, s čimer zmanjšamo travmo med ekstrakcijo. S tem se zmanjša tudi možnost komplikacij. V primerih večjega vnetnega procesa nad koreninami je potrebna pazljiva toaleta alveole, saj sicer lahko povzročimo nastanek povezave naknadno po odstranitvi zoba. V večini primerov se komunikacijo opazi neposredno po ekstrakciji, občasno pa slabo celjenje alveole ali vnetje sinusa postavi sum na nezaceljeno povezavo.

Pri sveži komunikaciji je treba oceniti njeno velikost. Če je ožja od 5 do 6 mm v terapiji zadošča zašitje dlesni ob alveoli. S tem stabiliziramo krvni strdek v rani, ki omogoči ustrezen proces celjenja. Mnenja glede preventivnega predpisa antibiotika so deljena. Pomembnejša kot antibiotična terapija so ustrezna navodila pacientu, ki jih mora vestno upoštevati. V prvem tednu se je treba izogibati ustvarjanju pod- in nadtlaka v ustni in nosni votlini, kar bi lahko izrinilo strdek iz alveole. V praksi to pomeni, da se je treba izogibati pihanju skozi nos, kihniti je treba pri odprtih ustih, izogibati se je treba težkim fizičnim naporom in kajenju. V primeru nahoda je indicirana redna uporaba nosnega kongestiva (operil), ki se ga rutinsko ne predpisuje.

Verjetnost spontane komunikacije se zmanjšuje z njeno velikostjo. Pri komunikacijah, večjih od 6 do 7 mm, je verjetnost zapore ob enostavnem zašitju alveole precej nizka. Pri takšni velikosti je potreben manjši kirurški poseg, s katerim sprostimo dlesen nad alveolo in jo dvoslojno všijemo nad defekt kosti. Navodila bolniku so nespremenjena kot pri manjših komunikacijah, pogosteje pa se odločamo za predpis antibiotične terapije.

Pri bolnikih, kjer se komunikacija kljub upoštevanju opisanega protokola ne zaceli, je treba ugotoviti razlog. Med vzroki občasno najdemo kronično vnetje čeljustne votline, ki je bilo spregledano v času ekstrakcije. Tudi akutno vnetje rane po ekstrakciji lahko vpliva na slabše celjenje. Ob sumu na kronično vnetje bolnike napotimo na CT-slikanje obnosnih votlin, ki nam omogoča natančnejšo diagnostiko.

Ekstrakcijo zob v transkaninem sektorju zgornje čeljusti (ličniki in kočniki) je treba skrbno načrtovati, da se izognemo potencialnemu nastanku antrooralne komunikacije. Manjše komunikacije se večinoma zacelijo same, dobra pa je tudi prognoza kirurškega zapiranja večjih komunikacij. Bolniki morajo ob tem skrbno slediti zobozdravnikovim ali kirurgovim navodilom.

Večja OA-komunikacija z defektom dlesni po ekstrakciji (slika 1) – levo, na desni sliki je kirurško oskrbljena komunikacija.