Vnetje ob zobnem vsadku (periimplantni mukozitis, periimplantitis)

Ob komplikacijah v povezavi z vsadki najpogosteje pomislimo na njihovo preživetje oziroma verjetnost, da bodo po določenem času do vstavitve (5, 10 let) še vedno integrirani v kost in ustrezno opravljali svojo funkcijo. Kljub visokemu preživetju (95 % po 10 letih) pa ne smemo odmisliti možnih bioloških in tehničnih komplikacij. Zaradi hitre rasti števila vstavljenih vsadkov se je povečalo tudi število bolnikov z boleznijo tkiva ob implantatih (periimplantni mukozitis, periimplantitis). Biološke komplikacije so postale predmet mnogih raziskav. Zaradi nejasnih kriterijev v preteklosti glede ocene prisotnosti obolenja se je prevalenca periimplantitisa gibala od 1 do 50 %. Zadnje pregledne raziskave navajajo, da se periimplantitis pojavi pri 20 % zdravljenih pacientov in pri 10 % od vseh vstavljenih vsadkov. Glede na približno oceno števila vseh vsadkov, ki se letno vstavijo v svetu (12 milijonov), to pomeni, da se z diagnozo periimplantitisa letno seznani več kot 1 milijon pacientov.

Primerjava periimplantitisa s periodontitisom

Periimplantatne biološke komplikacije imajo precej skupnega s parodontalno boleznijo ob zobeh. Podobnosti so tako v videzu obolenja kot tudi patogenezi, ki temelji na oblikovanju patološkega biofilma bakterij na vsadku ali zobu. Glavna razlika je v tem, da je obseg vnetnega infiltrata v periimplantatnem tkivu večji, ob tem pa je tudi bližje kosti, kar lahko pogojuje hitro napredovanje. V primeru periodontitisa je med robno alveolarno kostjo in vnetim tkivom nadnjo po navadi del zdravega tkiva. V zadnjih letih se je pojavila tudi alternativna hipoteza glede etiologije periimplantitisa, ki omenja možnost mehanizma tujkove reakcije. Hipoteza zagovarja, da naj bi bilo vnetje sekundarni dogodek, ki sledi propadu osteointegracije.

Periimplantatni mukozitis

Periimplantni mukozitis (PM) je vnetna sprememba dlesni ob vsadku brez izgube podporne kosti. V primeru vnetja ob zobeh govorimo o gingivitisu. Vzrok za PM je nakopičen bakterijski plak ob vsadku. Med rizičnimi dejavniki se omenja tudi kajenje, velikost keratinizirane dlesni, sistemske bolezni (diabetes) in ostanke cementa po cementiranju protetične krone. Klinično se kaže kot otečena, pordela dlesen, ki zakrvavi ob blagem sondiranju. Periimplantni mukozitis je reverzibilno stanje, ki ga lahko pozdravimo z ustrezno lokalno ustno higieno. Pacienti morajo ob zobni ščetki uporabljati tudi interdentalno nitko ali interdentalne ščetke. Mehanskemu čiščenju lahko dodajo še antiseptične ustne raztopine. Včasih je potrebna tudi profesionalna ustnohigienska faza, ki jo opravi zobozdravnik.

Interdentalna nit

Interdentalna ščetka

Periimplantitis

Pri periimplantitisu vnetje poleg dlesni zajame tudi kost ob vsadku. Zunanji znaki so podobni kot pri mukozitisu, a se tu pojavi še resorpcija kosti, kar lahko v začetni fazi zaznamo z rentgenskim slikanjem, v napredovalni fazi pa že ob orientacijskem pregledu. Žepi ob vsadkih se poglobijo, pri sondiranju pa je ob krvavitvi pogosto prisotna tudi supuracija. Tudi tu je vzrok najpogosteje neustrezna higiena; rizični dejavniki pa so nezdravljena parodontalna bolezen, neustrezna protetika, vprašljiv je tudi vpliv kajenja in diabetesa.

Slika 1. Napredovali periimplantitis z resorpcijo kosti pri vsadkih v spodnji čeljusti, ki v nekaj letih nikoli niso bili protetično obremenjeni.

Slika 2. Napredovali periimplantitis z eksponiranim delom vsadka in vneto dlesnijo.

Slika 3. Radiološka potrditev periimplantitisa z resorpcijo kosti ob vsadku.

Sliki 4 in 5. Bolniku so v tujini vstavili za naše razmere nenavadne vsadke, ob katerih se je razvil periimplantitis. Desni zadnji vsadek je bilo treba odstraniti.

Zdravljenje periimplantitisa

Cilj zdravljenja je pozdraviti vnetje ob vsadku in zaustaviti napredovanje izgube kosti, ki na dolgi rok vodi v izgubo osteointegracije in s tem izpad vsadka. Pri tem je pomembno tudi, da ne kompromitiramo estetike oziroma da poskusimo vzpostaviti reosteointegracijo, kar pa je le redko možno. V zdravljenju moramo najprej vzpostaviti ustrezno ustno higieno, nato pa poskrbeti za nekirurško odstranitev vnetega tkiva, čemur dodamo lahko še ustrezne antiseptične raztopine (klorheksidin, peroksid, jodova tinktura) in antibiotik. V primeru začetnega periimplantitisa lahko takšno konservativno zdravljenje zadošča, pri napredovalem vnetju pa je potreben kirurški poseg (reženjska operacija), pri katerem lažje in bolj temeljito odstranimo bakterijski biofilm (ob tem si lahko pomagamo tudi z laserjem).

 Na slikah so prikazane interdentalne ščetke različnih velikosti in oblik ter zobna nitka. Z njimi je treba redno čistiti bakterijske obloge izpod zobne krone oziroma ob zobnem vsadku.

Interdentalna nit z ročajem