Odontom – najpogostejši odontogeni tumor

Odontomi so najpogostejši odontogeni tumorji v čeljustnicah otrok in mladostnikov. Etiologija ni povsem znana. O njih lahko govorimo tudi kot o razvojnih anomalijah (nekatere sodobne patohistološke razvrstitve odontomov ne uvrščajo med tumorje, ampak med razvojne deformacije zobnih tkiv – hamartome), ki jih tvorijo epitelijske in mezenhimske celice, iz katerih nastanejo ameloblasti (tvorijo sklenino) in odontoblasti (tvorijo dentin). Tumorji se sestavljeni iz dentina in sklenine, občasno pa imajo lahko tudi elemente cementa in pulpe, ki sicer sestavljajo zobe. Kadar imajo zaradi načina nalaganja dentina in sklenine videz, podoben zobu, jih imenujemo sestavljeni odontomi. Kompleksni odontomi so redkejši in so skupek nepravilno oblikovanih trdih ter mehkih zobnih tkiv, ki na rentgenski sliki dajejo videz cvetačaste tvorbe.

Odontom na CB – CT med stranskim sekalcem in podočnikom v spodnji čeljusti.

Odontome lahko diagnosticiramo v vseh starostnih obdobjih, vendar jih večinoma odkrijemo v prvih dveh desetletjih. Pogosto so krivi za nepravilen položaj ali neizrast stalnih zob (zgornji podočnik, zgornji centralni sekalec, spodnji modrostni zob). Odkrijemo jih lahko tudi povsem naključno ob pregledu rentgenskih slik čeljusti. Redko povzročajo subjektivne težave. Do vnetja dlesni lahko pride pri njihovem izraščanju. Značilna je zelo počasna rast.

Odontome odstranimo s kirurškim posegom, pri katerem jih izluščimo od okolne kosti. Verjetnost za ponovitev je izredno majhna. Zaradi podobnosti kompleksnih odontomov z nekaterimi drugimi tumorskimi spremembami (ameloblastni fibroodontom, odontoameloblastom), jih po odstranitvi pošljemo na patohistološko preiskavo.

Odontom, ki je preprečil izrast levega zgornjega podočnika.