Kaj je »umetna« kost in kdaj jo uporabimo v oralni kirurgiji?

Primanjkljaj kosti na čeljustnicah je povezan s poškodbami, vnetjem, kirurškimi posegi, prirojenimi nepravilnostmi ali pa je posledica fiziološkega procesa resorpcije, ki sledi ekstrakciji zob. V tem primeru je mehanizem povezan z odsotnostjo stimulacije kosti s strani zob.

Pri nadomeščanju manjkajočih zob z zobnimi vsadki je ključno, da imamo na razpolago dovolj kosti, ki omogoči osteointegracijo in s tem mehansko stabilnost protetičnega zoba. V primeru pomanjkanja kosti lahko to dogradimo oziroma jo poskusimo nadomestiti z različnimi presadki. Idealno nadomeščanje je z lastno kostjo, ki vsebuje vse elemente izgubljene kostnine: celice, kostni matriks in organsko komponento. Poleg lastne kosti imamo na voljo tudi različne kostne nadomestke naravnega in sintetičnega izvora.

Primer pogosto uporabljanega ksenogenega kostnega nadomestka.

Vrste kostnih nadomestkov

1. Kostni nadomestki naravnega izvora

• Avtologni nadomestek je presadek istega organizma, ki ga odvzamemo bolnikom iz tipičnih lokalizacij z operativnim posegom.
• Alogeni nadomestki se v oralni kirurgiji redko uporabljajo. Po kadaverskem odvzemu se jih ustrezno obdela in pripravi za transplantacijo.
• Ksenogeni nadomestek je živalskega izvora (goveja, konjska, prašičja kost) in je najbolj razširjena skupina nadomestkov. Naravna kost se kemično in toplotno obdela, s čimer se obdrži le mineralno kompontetno. Preparati se razlikujejo po velikosti granulata, poroznosti in drugih lastnostih.
• Fitogeni nadomestek je produkt morskih alg in vsebuje fluoroapatit, ki je strukturna osnova in deluje kot nadomestna kostna matrica, iz katere se na novo izgradi lastna kost.

2. Sintetični kostni nadomestki

Od sintetičnih nadomestkov je najpogosteje uporabljan hidroksiapatit. Hidroksiapatit je anorganska komponenta kosti, ki jo je možno sintetično pridobiti. Redkeje se uporablja nadomestke na osnovi keramičnih materialov, bioaktivno steklo ali polimerne materiale.

3. Sestavljeni kostni nadomestki

Pri sestavljenih nadomestkih se večinoma kombinira lastno kost, ki ima najboljšo osteogeno kapaciteto, s ksenogeno kostjo v različnem razmerju. Večji delež po navadi predstavlja ksenogena kost. Lastno kost se pridobi z manjšim dodatnim operativnim posegom.

Proces vraščanja kostnih nadomestkov

Skupna lastnost vsem nadomestkom je biokompatibilnost, ki preprečuje imunsko vodeno vnetno reakcijo, ki bi vodila v izgubo dodane kosti. Ob tem je pomembna lastnost tudi poroznost, ki omogoča migracijo celic in vraščanje žil v nadomestek. Proteini v avtologni kosti imajo sposobnost osteoinduktivnosti. To pomeni, da lahko stimulirajo razmnoževanje in diferenciacijo matičnih kostnih celic v osteoblaste, ki tvorijo novo kost. Nadomestki te pomembne lastnosti nimajo. Uporablja se jih predvsem zaradi sposobnosti, imenovane osteokonduktivnost. Oblika strukturne osnove omogoča vraščanje novih žil in prihod osteoprogenitornih celic, ki nadomestek počasi razgradijo in na njegovem mestu oblikujejo novo vitalno kost.

Sinus lift – dvig sinusnega dna s kostnim nadomestkom.

Kostni nadomestki in zobni vsadki

Po kostni dograditvi je treba počakati vsaj 6 mesecev, preden nadaljujemo s kirurškim posegom vstavitve vsadka. Pri rekonstrukciji večjih defektov lahko tudi dlje. Predolgo čakanje lahko vodi v resorpcijo in s tem izgubo dodane kosti, prekratek čas pa ne zagotavlja dovolj vitalne kosti, ki bi bila sposobna sprejeti vsadek. Če kost dograjujemo v času vstavitve vsadka, mora biti čas do njihove protetične obremenitve prav tako podaljšan.

Sodobnega implantološkega zdravljenja si ne znamo predstavljati brez uporabe kostnih nadomestkov. Ob številnih možnostih, ki jih imamo za dograjevanje kosti, so kirurgove izkušnje ključne za izbiro optimalne oblike zdravljenja pacienta.