Vstavitev zobnih vsadkov v primeru parodontalne bolezni

Podobnost med vnetjem ob zobu in zobnem vsadku.

Zobni vsadki imajo načeloma dobro dolgoročno preživetje. Po uspešni osteointegraciji je kronično vnetje ob vsadku (periimplantitis) tisto, ki lahko privede do njegove izgube. Izguba podporne kosti je posledica bakterijskega vnetja, ki podobno kot v primeru parodontitisa, dolgoročno vodi v izgubo zob. Patogene bakterije, ki povzročajo vnetje ob vsadkih in zobeh, se večinoma ne razlikujejo. Iz tega izhaja logičen zaključek, da se bakterijska okužba pri bolnikih z aktivno parodontalno boleznijo lahko prenese ob vsadke in sočasno povzroči še periimplantitis. Parodontalna bolezen je pogosto vzrok za izgubo zob, ki jih nadomeščamo z vsadki. Zato je pomembno vprašanje, kakšna je verjetnost za periimplantitis pri pacientih, ki so imeli pred vstavitvijo vsadka ustrezno zdravljeno parodontalno bolezen.

Raziskave so pokazale, da ustrezno zdravljena parodontalna bolezen (rezidualni žepi ob zobeh so manjši od 6 mm) v času vstavitve vsadka, ne zviša verjetnosti za nastanek periimplantitisa v primerjavi z bolniki brez parodontalne bolezni. Pacietni z aktivnim vnetjem v globokih žepih ob zobeh naj bi imeli od 3- do 4-krat višjo verjetnost za razvoj periimplantitisa.

Visoka verjetnost 10-letnega preživetja vsadkov ni toliko odvisna od znane prisotnosti parodontalne bolezni pred njegovo vstavitvijo kot od rezidualne (aktivne) bolezni v času vstavitve ali ponovitve bolezni v kasnejšem obdobju. Parodontalna bolezen je kronična bolezen, zato je pomembno, da se paciente redno spremlja in vzdržuje ustrezno stanje obzobnih tkiv. S tem omogočimo daljše preživetje zob in zobnih vsadkov.