Osteointegracija – proces zraščanja zobnega vsadka s kostjo

Osteointegracija je neposredna strukturna in funkcionalna povezava med živo kostjo in površino umetnega vsadka. Definirana je tudi kot funkcionalna ankiloza, kjer se kost oblikuje ob površini vsadka in mu omogoča mehansko stabilnost. Med njegovo površino in kostjo ni vezivnega tkiva. Takšne povezave so sposobni titanijevi, keramični in polimerni materiali. V implantologiji se od materialov večinoma uporablja titanij.

Proces osteointegracije je bil na živalskem primeru opisan že pred skoraj 80 leti. Raziskave so počasi pokazale možnost klinične uporabe. Prvi vsadek je pacientu vstavil profesor Brånemark na Švedskem leta 1965. Razvoj implantologije je s tem dobil elan in danes se po vsem svetu vstavi več milijonov vsadkov letno.

Patohistološka slika osteointegriranega zobnega vsadka (kost se vrašča v navoje vsadka).

Osteointegracija je dinamičen proces, kjer geometrija in površinske lastnosti vsadka vplivajo na molekularni ter celični odgovor organizma. Sprva se je predvidevalo, da kost zgolj obraste vsadek in mu omogoči stabilnost, a je mehanizem remodelacije kosti po kirurškem posegu bistveno bolj kompleksen.

Po vstavitvi vsadka se sproži imunsko pogojen vnetni odgovor organizma, ki mu sledita procesa angiogeneze (nastajanja novih žil) in osteogeneza (tvorba kosti). Na površini titanija se naložita fibrin in trombin, ob »tujek« v kosti pridejo nevtrofilci, za njimi pa še monociti in makrofagi. Te vnetne celice poskrbijo za homeostazo s sproščanjem citokinov (beljakovine, ki delujejo kot posredniki med elementi imunskega odgovora) in rastnih faktorjev. Stimulira se sinteza kolagenskega matriksa, ki predstavlja ogrodje za tvorbo osteoida. Z njegovo mineralizacijo se v roku nekaj tednov začne tvoriti zrela kost. Proces osteointegracije traja od 8 do 12 tednov (v primeru dodatka umetne kosti je ta proces podaljšan). Po obremenitvi vsadka s protetično krono se zaradi prenosa obremenitve preko vsadka na kost ta še nekoliko remodelira. Pogoj za uspešno integracijo je primarna stabilnost vsadka, ki onemogoča mikroskopske premike v času celjenja. V primerih slabe stabilnosti fibrozno tkivo obraste vsadek in prepreči njegovo mehansko stabilnost.